Mjaw!

Priznava: Bali naju je totalno izcrpal s svojim nenehnim baratanjem, nevroticno obsedenimi domacini in divjanjem iz enega mesta v drugo iz dneva v dan. Tako da, JA, Kuching je postal najino toplo, udobno urbano zatocisce v naslednjih 4 dneh po pristanku na divjem Borneu. Navkljub zeeeeelo nizki motivaciji po nadaljem raziskovanju azijskih poslatic, sva si vseeno dovolila dnevnih skokov iz urbanega gnezda v zeleno goscavo in eksoticno zivalstvo. Prvi dan sva bolj ali ne se vedno uzivala luksuz dvd playerja v najinem hostlu in se bolj ali manj "pod prisilo" (beri: lacna in tecna po neudobnem in mrzlem letu) sprehodila po mestu za prvi vtis. Jah, Kuching kot ze samo ime v malajscini pomeni, je mesto mack in teh je povsod dovolj. Tako v zivi kot kamniti obliki (op. kipi mack - ne sprasuj :))  

Naslednji dan sva kot solarcka sledila "walking tour" (sprehajalna pot) po znamenitostih mesta, ki jo je predlagal najin "predragi" Lonely. No, ta se je kaj kmalu spremenila v najino MuNeYAsia pot :) Popoldne sva namrec na vrat na nos skocila na avtobus in se zapeljala do nacionalnega parka Semenggoh, ki je znan po zasciti divjih orangutanov. Tam sva res uspela srecati nekaj nasih oranznih bratrancev, med drugim tudi t.i. "hot mama" (vrocekrvna mama), Delimo, z njenim stirimesecno malcico. Bojda naj bi Delima vsako leto napadla vsaj enega obiskovalca...jajks...tako, da je bila razdalja vsaj 5m in izogibanje ocesnega stika na mestu. Kasneje sva imela sreco videti se tri izmed srecne druzinice tam zivecih orangutanov, kateri se lahko prosto sprehajajo po dezevnem gozdu parka. Ob casu hranjenja je torej bolj ali manj edini cas, ko jih obiskovalci uspejo videti in se jim pri tem tudi nasmejati. So namrec res pravi igralci in igralke, ki te lahko kaj kmalu zavedejo v svoji ljubkosti. Popoldne sva si prvoscila pravo vecerjico v stilu domacinov: v pokritem food courtu, kjer so higienski standardi zelo vprasljivi, vendar je hrana naravnost slastna (najboljsi nudli ever!) in zelo poceni (za dve jedi s pijaco sva dala manj kot 2eur!). No, driska naju ni napadla naslednji dan, tako da je zgleda ok :)) Zvecer pa spet crklanje ob filmanju...ooooh...obuzijem najinega Nomada (beri: hostel)!

Tretji dan sva ze bila bolj pri volji za kaksno resnejso Borneo avanturo, zato sva jo ze navsezgodaj mahnila v nacionalni park Bako. Do tja sva prispela v klimatiziranem busu (luksuz mest!) in pravi "Indiana Jones" voznji s colnom po reki. Colni so na Borneu kar priljubljena in pogosto nujna moznost transporta od tocke A do tocke B, a predvsem v odmaknjenih podrocjih, tudi zelo draga (predvsem zaradi visokih cen bencina, ki ga morajo tja pripeljati). Zato sva na coln malce pocakala, da sva lahko pohopsala se kaksnega izmed turistov, ki bi si z nama delil coln do 5 oseb. Ko sva ze skorajda obupala, sta se koncno nasla dva. Sama voznja do parka je bila res posebna, saj je bil razgled na dezevne gozdove in hkrati zlivanje reke v morje naravnost cudovit. Se dobro, saj bi drugace prevec mislila na krokodile, ki naj bi se baje potikali po tej reki :)

V parku sva se odlocila za krajso pot (namrec cez park vodi ogromno poti, od katerih je najdaljsa okoli 12km), saj sva morala loviti avtobus za nazaj v mesto. Sam treking, morava priznati, naju ni kaj prevec navdusil. Sicer poti vodijo cez dezevni gozd, kjer se slisi nesteto zvokov razlicnih zivali (predvsem ptic in zeeelooo glasnih, nadleznih crickov), a vecino parka je ena sama izsusena pucoba, prekrita s ploskimi skalami, peskom in sumljivim rumenim potockom. Najhujsa je vlaga, po kateri svicas huje ko v turski savni ter mocno sonce, ki nabija cez celo pot, ki ti ne dovoli dihati, kot npr. v finski savni. Poleg tega se km vlecejo in vlecejo saj je treba hoditi dol in gor ter se pri tem spretno izogibati korenin dreves. Edini dragulj, ki naju je res navdusil je bila plaza, do katere vodi zahtevna pot, a je vsekakor vredno. Pravi raj na zemlji! Zal nama je bilo, da nisva imela kopalk s sabo, saj naju je morje tako mamljivo gledalo. Ampak veva za drugic :)

Vsa izmucena in dehidrirana sva po 5urah prispela nazaj v kafetirijo, na zacetni tocki, kjer naju je cakala druga nevsecnost. Opice! In to nadlezne, agresivne in vedno lacne opice! Nanje so naju opozarjali ze pred odhodom (zato sva se tudi premislila glede nocitve v sotoru), ampak dokler tega ne dozivis v zivo se ti ne zdi velik problem. Tako sva izzeta sedela, pila vodo in jaz sem zraven grizljala Oreo piskotke, ko kar naenkrat nekaj prileti od zadaj! Na noge me je vrglo hitreje kot karkol drugega! In seveda, opica je z neverjetno hitrostjo pritekla, skocila na mizo, pograbila vrecko v kateri je bil tudi zavojcek s piskoti in stekla na najblizje drevo. Aaaaaaa....ne mores, da verjames :))) Potem sva se iz daljave grdo gledali medtem ko je grizljala slastne piskote. Naj ti teknejo, koza ena :P Kasneje je ta ista opica ukradla se muffin najini sopotnici s colna in se se skoraj stepla z nizozemskim turistom, ki jo je pogumno hotel pregnati. Groza! :) 

Nazaj grede sva imela se vecjo sreco s colnom, saj smo si ga delili kar v 6, kar je bilo se ceneje :)) Indonezijske izkusnje z goljufivci pa so nama kaj prav prisle kasneje, ko smo prispeli v pistanisce in the brihta Francoz, ki se nam je skupaj s punco prislinil v coln za nazaj, ni zelel pocakati pol ure na bus, ki pelje nazaj v center in je zato hotel skleniti dobro kupcijo z domacinom z minibusom za vseh nas 6. Domacin je seveda navil ceno do konca in bi tako na osebo prislo se vec kot enkrat toliko kot javni avtobus. Midva sva zato ponudbo takoj zavrnila, ces da je drazje in da nama res ni tezko pocakati se pol ure, medtem ko je drugi par ponudbo sprejel. Ker so bili potemtakem zgolj 4, je morala "zbarantati" novo ceno, s katero so se kar prehitro strinjali in sibnili proti Kuchingu za se visjo ceno na osebo kot pri prejsnji ponudbi plus v neudobnem, neklimatiziranem minibusu. Midva, na drugi strani, sva se se manj kot pol ure kasneje (tukaj avtobusi namrec grejo in pridejo kot se jim zazdi) lahko rezala kot prava Kuching pecena macka:P, vozeca v, s klimo nabitem, in vec kot pol cenejsim prevozom. No, za nekaj pa je bila balijska izkusnja dobra :)

Drugace morava priznati, da sva imela z Malezijci tukaj na Borneu do zdaj zelo dobre izkusnje (trikrat potrkam na les), saj te pustijo na miru in radi pomagajo. Se vec, bojda naj bi bili, po besedah  lokalnega vodica, ki sva ga spoznala v Baku, "znani" po t.i. MH - malaysian hospitality (malezijska gostoljubnost), ki zna na trenutke biti kar malo smesna. Nemalokrat se nama je zgodilo, da naju je kaksen izmed nakljucno mimoidicih pozdravil. Kar tako, brez razloga, brez da bi ti hotel kaj prodati, brez da bi hotel karkoli! (v nasprotju z Indonezijci, ki bi ti svojo lastno mati prodali) Zanimivo. Bova videla kako bo visje na severu. Lonely pravi, da postajajo vedno bolj dvolicni, bolj ko se priblizujes Bruneom. Ampak Lonelyju ne zaupava kaj prevec, saj naju je ze nestetokrat pocukal za nos :)

No, usoda je hotela, da sva prezivela se en dan v Kuchingu. Jao, res sva se polenila v temle poptniskem ritmu, ampak kaj hoces, ce se pa tukaj stvari zapirajo ze ob 5h, 6h popoldne! Tako sva sele nekako danes izvedela, da bi naju stalo celo bogastvo, da bi prisla do nacionalnega parka na severu Sarawaka (regija Borena, v kateri se trenutno nahajava) Batang Ai, ki sva si ga zazelela obiskati. Pri tem sva tudi zamudila eno in edino ladjo do Sibuja, naslednjega mesta na seznamu in se en ekstra dan urbanosti je bil na pladnju. Cas sva dopoldne zapravljala v bolj kulturnem duhu, z obiski muzeja umetnosti, etnoloskega muzeja (polnega nagacenih zivali in primerkov bogate kulture tukajsnjih plemen, ki so znana pol "lovih na glave"...jajks) in akvariuma (v katerem so pravice zivali, predvsem ubogega krokodila, ujetega v majhen bazencek z 10cm vode in pokritega z resetkami, na minimumu). Sprehodila sva se tudi cez park, ki ga Lonely sploh ne omenja, a je presenetljivo vreden obiska. Kasneje sva mahnila na "vikendsko" trznico, ki je bila sicer ze bolj pri koncu, a se vedno dovolj zivahna, da sva uspela ujeti pogled in vonj na "sveze", razkosane ribe, zelenjavo, sadje, poceni tekstilno robo, oooogromnooo gneco domacinov in celo Top Shop super duper sesekljalca "v zivo" :)) 

Za kosilo naju je premamil KFC, ki na koncu ni dosegel najinih pricakovanj "slastnega" pohanega piscanca, kakor sva ga vajena v nasih domacih slovencaljstih gostilnah. Prav tako me je razocarala kvazi "turska" kava v Libanonski restavraciji, ki je bila bolj podobna zeliscni, zocasti, vodeni brozgi...bljak :) 

Se vedno je bilo potrebno zapolniti nekaj odvecnih ur, ki sva jih resila z novo misijo: najti kino :) In slednjega sva imela ves cas pred nosom, brez da bi vedela, saj se nahaja v zivopisanem nakupovalnem centru prav nasproti najine ulice s hostlom. Dominik tokrat ni imel veliko besede, zato je padel kar Seks v mestu 2 :)) Karte so tudi dokaj poceni, malo vec kot 2eur :) Ker je moja ura kazala, da imava se 2h casa do predstave, sva se sla se malo odpocit in odkofetkat v najin hostel. Tam sva po klepetu z dvema Svicarkama ugotovila, da moja ura (spet! ker se nama je to ze zgodilo na dan, ko sva sla v Bako in sva skorajda zamudila prvi avtobus) zaostaja za uro in pol! Zato sva samo pograbila najnujnejse in odhitela v kino. Jah, prvih 15min filma si bom pac zal morala ogledati cez 2 leti na kakem komercialnem TV programu :)) Drugace je bil tudi sam ogled filma ena manjsa kulturna izkusnja. Tile Azijci imajo namrec zelo cuden smisel za humor, saj so smejali ob cudnih sekvencah filma (ki vsekakor nisao bile smesne, prej zalostne kdaj) in se je ob dejsnkih ameriskih salah slisal samo najin in se en zenski glas za nama, za katerega sva kasneje ugotovila, da pripada se eni belki in seveda (ne mores verjeti ampak to se nama skoz dogaja) sopotnici na colnicku v Baku :))) Kot da bi bili edini turisti v mestu :P Sva tudi na un francoski par naletela kasneje - v istem hostlu :D No, kakorkoli ze, film ima, za tiste, ki ste ga ze uspeli videti, tudi nekaj kulturnih inputov, predvsem v povezavi z islamom, ki je tukaj dokaj razsirjena vera, a so jim bile sale na racun tega vseeno blazno smesne. Hm :)) Drugo cudo je to, da je bilo nemalo druzinic(!) z malimi otroki (!), ki so si prisli ogledati taisti film. Kdo pelje to gledat otrok?! Jao :))) In zadnje cudo, tukaj ne poznajo slanih kokic (Nina in Cristian ze vesta :D), tako da si "obsojen" na zgolj in samo sladke, ki so nama osebno vseeno teknile (ceprav jih cez Tus Pokovko ni:P)

In jutri? Prestaviva v visjo prestavo in jo z ladjo mahneva proti Sibuju. Od tam pa proti Kapitu in, upajoc, pravi Borneo izkusnji naproti: voznja po reki Rejang in nocitev v tradicionalnih "longhousih".

Drzte pesti :)

xoxo

MuNeYAsia dream team :)))

Balalalalaliiiiiii

"Hey Mister, where are you going? Want a massage? Transport? Where are you from?"

No, neki tazga sva zadnje dni dozivljala med najinim pohajkovanjem po Baliju, Lomboku in Gili Islands. Kar malce nadlezno ja. Na koncu bi se clovek najraje kar zadrl na vse naj te ze enkrat pustijo pri miru!

Ja, najin blogec pa je medtem sameval. Niti ni bilo kaksnih internet spotov, ce pa ze so bili malce drazji...itak sva pa raje uzivala :)

Zdajle samo na hitro eno kratko obnovo, kaj vec pa cez dva dni, ko bova spet v civilizaciji :) Torej zadnja epizoda se je koncala v Ubudu, odkoder sva jo naslednji dan mahnila, v stilu (beri: najeti driver, kar mimogrede niti ni tako velik strosek in najbolsa varianta za potovanje naokoli po Baliju), proti jezeru Bratan in tam naokoli. Super dan, poln zivih dogodiviscin sva koncala v Lovini. Gre za plazo na severu Balija, ki naj bi bila idealna za medene tedne...hahahaha...tko vsaj pravijo domacini in Lonely Planet...a naju plaza s crnim peskom, bori nabor aktivnosti, visoke cene, tecni domacini in presenetljiva revscina, ki jo je moc odkriti za razkosnimi hoteli, niso kaj prevec impresoniarali. Naslednji dan sva se zato podala proti Amlapuri, kar je bil spet svojevrsten podvig, saj sva se na poti do tja morala skregati z nestetimi vozniki bemotov (beri: javni minibus) in na koncu ugotovila, da nama sploh ni treba do Amlapure (kot pravi Lonely), da bi prispela v objem rizevih polj Tirta Gange, temvec bi samo prej sla dol. No, kakorkoli ze, voznja naju je se vedno prisla cenej kot ce bi vzela kaksen agencijski shuttle bus, le za zivce ne vem koliko sva jih pokurla :) Vsekakor je bilo vredno, saj je kljub vaski majhnosti, Tirta Ganga zares lepotica. Tudi s prenociscem sva imela sreco, saj sva uspela dobiti enega izmed bungalovckov prav sredi rizeviih polj...mmmm... Od tam pa je sledil se en podvig "na lastno pest", in sicer misija Gili Islands, rajski otocki blizu Lomboka. Ponovno po mucni voznji z javnim trajektom, bemotih in stevilnih zapletih in zivncih vojnah s koruptiranimi Lomboncaani, sva pristala na Gili Air, kasneje pa se na Gili Meno. Oba otocka bi lahko nasli v slovarju pod besedo rajsko...pa tudi otocani so veliko bolj prijazni kot Lomboncani. V teh 3 tedneh sva si tako uspela ogledati tudi tekmo Slovenija:Amerika, in sicer verjetno z edinima dvema Americanoma in dvema (nama) Slovencema na celem Gili Air :))) Tako da je bilo zares zabavno. Na Gili Meno sva med snorklanjem uspela srecat nekaj zelvic...koralni greben naju je malce razocaral...vecinoma je vse mrtvo...a tukaj so krivi tudi sami domacini, ki mimogrede brezbrizno mecejo smeti vsepovsod, najbolj zastrasujoce je bilo npr. divje odlagalisce sodov bencina kaksnih 10m stran od obale....res zalostno...tko da mogoce bova cez neki let se srecna, da sva uspela vidt otocke, ker s takim odnosom jih kmalu ne bo vec.

In kje sva zdaj...jah, nazaj v stinky (smrdeci) Kuti...hahahaha...nekako vedno pristanes tukaj :)) No, jutri zvecer imava let v Kuala Lumpur, k sestrici Nini, tako da ni slo drugace kot pa da se en dan prezivotariva na Kuti...bova se vsaj se malo posoncila in si nabrala pocen robe za nazaj :P

Ok, tkolele malo za okus :) ker veva kako ste naju ze pogresali :) socne podrobnosti pa sledijo...

xoxo,

MuNeYAsia team, live from Bali :))

Ubud Bubud

Javljanje iz Ubuda. Madonca, sva pridna! Tkole vestna jst lani ziher nisem bila :)))

Ok, naj zacnem se z eno zabavno prigodo, ki sva jo v prejsnjem postu pozabila omeniti. Namrec svetovno prvenstvo je tukaj res na vsakem koraku in ga lahko ze okusas v ozracju. Tako sva v Jakarti cakala let za naprej na Bali (itak Air Asia "tocna" kot vedno - zamude smo imeli 45min!), Dominik bolja ali manj dremajoc, jst globoko v Lonelyju, ko kar naenkrat slisiva nekaj podobnega nasi himni. Kaj??? Imajo slucajno podoben komad nasi himni ali samo sanjava? Ne! Prenos tekme Slovenija:Alzirija na velikem ekranu nedalec stran od naju! Spogledava se in ze teceva ko dva norca do TV-ja. Sej ne, da sva drugace kak velika fana fuzbala, ampak takrat se je v naju le zbudil nekaksen sportni nacionalni zanos...hahahaha...potem sva gledala tekmo v zelo sovraznem obmocju, saj so vsi domacini (ki so mimogrede kar odlozili vso delo in se lagano usedli pred zaslon, da bi spremljali tekmo) zelooo gorece navijali za Alzirijo. Ampak, HA, pa smo jih!:D

Ok, zdaj pa nazaj k Ubudu. Zjuraj naju je minibus (kateri je seveda spet zamujal pol ure plus potem smo na poti morali pobrati se dva turista) v najbolj kaoticnem prometu in groooozni gneci popeljal proti Ubudu. Z nama so se peljali se dva Kanadcana, Nizozemka, Japonec in Francoz (ki je verjetno sem prisel iskat zeno, saj na najino salo okoli tega kako lahko tukaj vidis ogromno starih, debelih belcev s hudo azijko, ni bil kaj prevec navdusen:D saj sva bila delezna cudnega pogleda in vprasanja iz kje sva...verjetno, ko je ugotovila, da sva "Balkanca", mu je blo vse jasno :P). Po prihodu je bilo treba najti hostel. Po parih ovinkih in povprasanjih, sva le nasla relativno ugodno sobo (9eur na sobo z zajtrkom). Ubud se je namrec od mojega prejsnjega obiska se bolj skomercializiral in nesramno dvignil cene.

Sledil je sprehodek cez mestece. Znani Monkey Forest sva tokrat kar izpustila, saj bova opic imela vec kot dovolj na Borneu :) Zato sva lazila po vrocini in skusala najti kaj zanimivega po teh, s turisti, poplavljenimi ulicicami. Vsa izmucena sva nasla trznico, ki pa naju nekako ni prepricala v mnozicni shoping kot mnogo katerega Japonca okoli naju. Je pa Dominik iztrzil svojo prvo dobro kupcijo - kapo za 3eur :P

Koncno sva se, bolj ali manj po srecnem naklucju, znasla na najini ulici in zavila na kosilo v meni ze znano restavracijo. Mnjami, Nasi Goreng (riz z zelenjavo, popecenim jajcem in piscancem)! Tam pa spet. Ravno zakljucila s prehranjevanjem, ko zaslisiva znano slovenscino. Tpicen slovenski par - moz spredaj, zena pa se zadaj dere :) No, potem sta tudi onadva zavila na kosilo tam, kjer sva po jedi pocivala tudi midva, tako da smo lahko se malo pokramljali.

Med jedjo sva tudi nardila nacrt za naprej. Treba je bilo poiskati voznika, ki bi naju peljal malo naokoli, vse do plaze na severu, imenovane Lovina. Namrec po Baliju se taka varianta najbolje splaca, saj so ceste slabe, javni prevozi pa zeeeeelo pocasni in nepogosti. Tako sva zavila kar v agencijo, ki jo z Nino ze dobro poznava, zahtevala sefa in se zmenila za dober deal! Jutri torej sibneva po centralnem Baliju, mimo jezera Bratan, okoli gore Catur ter koncava v Lovini.

Da pa bi izkoristila se preostali dan, sva najela kolesa in se podala izven Ubuda proti t. i. Elephant Caves. Voznja, z izjemo sem in tja prelepih rizevih polj in misteriozne dolinice z namakalnim sistemom, ni bila kaj prevec prijetna. Namrec nesteti motorji, avtomobili in tovornjacki, z izpuhajocimi plini ter cudnimi prometnimi manirami res niso cloveku prijazna izbira. Pa vendar, ko sva koncno nasla to jamo, ki sploh ni jama :) je bilo vse poplacano. Dobila sva se mladega vodica, ki nama je razkazal temlpelj, ki ima ime po bogu, ki ima slonje telo (od tu ime Elephant) in kjer se nahaja jama za meditacijo (od tu Cave). Zraven pa sva dobila se bogat paket informacij o hinduizmu in budizmu, predvsem o njihovih verovanjih in navadh. Zelo zanimivo!

Ok, zdaj pa se ze tko limava in se sama sebi zdiva ogabna :) da bi rada cimprej ugledala tus. Tako da zaenkrat zakljucujeva :)

Se javiva iz Lovine!

Dominik in Neja

Za dobre stvari je treba potrpeti

And we are here!!! (In sva tu!!!) Prispela...koncno!! Kuta,Bali!!!!

Potovanje se je zacelo ze ponoci z vlakom v Munchen. Zaradi nekih obvozov je vse skupaj trajalo veliko dlje kot ponavadi, zato sva bila po 8h (bolj ali manj neprespanih) urah vsekakor vesela Starbucksa. Najprej sva seveda imela poskus pravih dveh turistov, kjer sva si ogledala 100m prve ulice, ki jo zagledas po izhodu iz Munchenske zelezniske postaje (v obe smeri seveda) in sla nazaj. Nato je sledilo nakupovanje kart za S-Bahn, kjer pa sva ze dozivela prvi sok. Nazalost so se karte od Nejinega zadnjega obiska zelezniske postaje podrazale na skoraj 20evrov, in najino iskanje ljudi, ki bi se nama mogoce pridruzili ob nakupu te karte (namrec, karta je za skupino petih ljudi) ni padlo na prevec plodna tla. In tako sva s tezkim srcem placala celih 18,60eur evrov za 30minutno voznjo z vlakom na letalisce, kjer sva to karto prodala celi druzini za 10 evrov (ja, barantanje nama se ne gre od rok, ampak se ucimo). Po check-inu kjer se vedno nisva mogla verjeti, da najina prtljaga sploh priblizno ne doseze 20kg, sva se pocasi odpravila na cakanje na terminal. Po tvju seveda svetovno prvenstvo, Korea nabrisala Grke, pred tvjem pa 20 malih Korejcev glasno navija. No, kmalu so naju posadili na ta najin prelep Qatar Air in zacel se je prvi del najinega letenja do Balija. Seveda te prijazno osebje cel cas leta pita s svojimi plasticnimi preparati, ki niti priblizno ne zgledajo kot kosilo, ampak vsaj za pijaco je bilo vedno poskrbljeno (od lustnih malih piksn cole, sprita in pepsija, do najbolj ogabnega rdecega vina, za katerega mi je stevard s ponosnim glasom zatrjeval da je skoraj kot ponos Francije). Prvi del leta je minil dokaj udobno, zahvala gre predvsem mojemu azijskemu sosedu, ki si je takoj po vzletu premislil in se presedel na prazen sedez ob oknu (nazalost ga je zagledal prej kot moje ``oko sokolovo``). Moram reci, da kljub majhnosti prostora za noge pod sedezem mojega sprednjega soseda, sem prezivel dokaj udobnih 6+ ur leta do Dohe, Neji pa tudi ni nic manjkalo, seveda sem prijazno odigral tudi vlogo ``povstra`` za njeno utrujeno glavo :)  P.S.: Med letom nas je pilot letala lepo spomnil na zmago Argentine nad Nigerijo, moram reci, da so se hardcore bundesliga nemci zaceli izjemno veselit, polovica letala je bolj ``meh``-nila in temu ni namenjala veliko pozornosti.

Moram pa v tem trenutku definitivno pohvalit izbor pesmi, ki jih lahko poslusas na letalih Qatar Air (filmska in izbira nanizank je dokaj bedna, od bollywoodskih hitov, ki so zelo zanimali najine indijske sosede na naslednjem letu, do 100letnih prezvecenih filmov a-la ``The good,the bad and the ugly``, ceprav nimam nic proti velikem Sergio Leone-tu :) naj omenim da imajo celo pilotni del ``Glee``!!!!! ) saj sem vecino casa uzival ob pesmih Pearl Jam (mislim da je bil The Fixer kar malo znucan, ko sem vrnil slusalke) in Boba Dylana (koncno so jih nekje uvrstili v top 100 albumov).

Ok, to bi bilo to od prvega leta, naj omenim se Italiansko-izgledajocega-nemca, ki ima svoj Fan Club, ki ga je ustanovil leta  1996, in sicer z imenom Sexmachine, totalno navdusenega, ker je bil na poti v juzno afriko na ogled tekem svetovnega prvenstva. Bil je precej nevljuden in tezil je stevardesam (G, tukaj ti pustim da tale prejsnji stavek uporabis v eni izmed svojih naslednjih knjig, je ``right on spot`` in totalno sede tvojemu stilu pisanja.). No, po 6+ urah nam je koncno uspelo pristat v Dohi, kjer me je ze takoj po izhodu iz letala vlaznost in vrocina spomnila na to, da definitivno ne maram vec turske savne. Res, da sem imel ociscene sinuse v sekundi, ampak je pa tudi lilo iz mene kot da bi pretekel DMov maraton v druzbi 6000 zensk. No, iskanje pravega terminala na Dohi je bilo dokaj otrocje delo, check in ni bil potreben in tako sva imela vec minut za opravljanje osnovne higiene na toaletah aerodroma. Neja sicer brez pripomb, moski wc pa nazalost bolj spominja na poplave, ki jih je prejsnje dni povzrocal prestop rek na Poljskem. Preobleci si nogavice in spodnje hlace v 5cm vode medtem ko poskusas vse ciste stvari drzati nad glavo da ti slucajno ne padejo v skoljko ni macji kaselj. Ampak na koncu je uspelo, sicer z veliko truda in manevriranjem na prostoru 1m x 1m, ampak marsikdo bi bil ponosen name. No, cakanje na naslednji let mi je dal bolj jasno podobo o ljudeh, ki me cakajo v tem mesecu in pol. Z Nejo sva se pocutila precej ``Veliko`` v njihovi druzbi, se je pa njihova majhnost kmalu pokazala za zelo produktivno, se posebej ker je to narod, ki ne pozna nobenih manir, ko pride do cakanja v vrstah, ce clovek pase nekomu pod noge, bo to s pridom izkoristil in te pustil za svojim hrbtom. Ampak. ko so ugotovili da z velikima evropejcema ni dobro cesenj zobati, so naju pustili pri miru, in lahko sva se lepo v miru vkrcala na najin naslednji let Doha - Jakarta.

Doha - Jakarta: Koncno sva dobila sedeza ob strani, tako da nisva rabila imeti sosedov, sta bila pa toliko bolj annoying in nevljudna indijca pred nama, seveda, sedeze cimbolj nazaj pa gremo smetit pod sedezi in tezit stevardesam/stevardom. Neja je prijazno odstopila mesto ob oknu, da si je Dominik z debelimi ocmi ogledal vzlet (wau, kera hitrost :p) in kmalu se je spet zacelo pitanje s plasticno hrano (quortesy of Qatar Air) pri kateri pa morem omeniti, in Neja se definitivno strinja:``SLADICA JE BILA TAKOOOOOOOOO HUDA!!!!`` Potem se ni zgodilo nic posebnega, tecni indijci, 8 urni let, in tezko pricakovana Jakarta kjer naju je najbolj zivcno delalo cakanje na potrditev viz, in seveda placevanje le teh. Tudi za 5minutno stanje na letaliscu ti zaracunajo 23evrov po glavi. Drugace pa nic novega, klima iz turske savne, ampak vsaj torbe so naju pricakale na tekocem traku (ena skrb manj). Potem pa hitro vkrcanje na let za Bali (med cakanjem na naslednji let sva na terminalu spremljala malo nogometne tekme Alzirija : Slovenija, cestitke fantom za zmago, Indonezijci pa preferirajo alzirce saj se je najveckrat slisal krik nesrece od kaksnega zaposlenega, ko je alziriji skoraj uspelo zatresti naso mrezo.) Let je imel zamudo kar naju je naredilo se bolj zivcna, samo letalo je v primerjavi z airbusom Qatar Air-a kot lokalec na relaciji Sostanj - Topolsica v primerjavi z penzionisticnim 6star avtobusom za penzioniste. Ampak lustne stevardese, stevardi ki izgledajo kot stevardese in velikooo prostora za noge. Neji je uspelo zaspati se pred vzletom tako da me je 1 uro, ko smo ze bili v zraku na vsak nacin hotela prepricati da smo se vedno na tleh...Ampak spet, urco in pol na letalu, moja rit in hrbet bi bila hvalezna katerekoli postelje, in tako smo kmalu pristali na Baliju, kjer sva spet izgubila 5 let svojega zivljenja ob sekiranju kje je najina prtljaga (pac, imeli so tako kratek tekoci trak, da sva kaksen kovcek videla tudi po 5x preden sta se na traku prikazala najina nahrbtnika), malo shoka ker naju je kot ``voznik do hostla`` pricakal 12 letni mulc, ampak hvalabogu ga je tapravi voznik samo poslal tja cakat na naju. (mimogrede: tukaj na najini desni so prisli lokalni otroci zapraviti, verjetno sfehtan :) denar, za igranje igric in gledanje japonskih risank...mali pamzi s Skype slusalkami na glavi.... res kjut!!!!!)

Ok, po dveh dneh, treh letih, stirih letaliscih in boleci riti in hrbtenici, sva bila zelo vesela prihoda v hotel in zimnice. Vroce je za pop***** ampak se (predvsem Dominik) privajava na celotno klimo.

Danes sva se v Kuti predvsem relaksirala (kakor se na Kuti sploh da). Uspela sva pa tudi ze surfati, ceprav naju je domacin malce povlekel za nos, ko je rekel, da bodo najbols razmere okoli 14h, na koncu pa je bilo bolj ali manj ravnina. Ampak ok, vsaj Dominik se je zabaval, ko ga je njegov balijski instruktor porival na deski in se drl ``Stand up!"...hahahaha...ampak mu je slo kar dobro.

Nc, Kuta smrdi :D tako da jutri ze odhajava v Ubud, mal opice spoznavat :P

NeJa & Dominik

Sam še enkrat greva pančkat....

Awiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii...najina 40+ dogodivščina je skorajda pred vrati! Jutri  (op. v petek - datum tega bloga je že nastavljen na Indonezija tajm) 20min do polnoči naju že čaka vlak do Mucka pol pa doooolgo čakanje na najin prvi popoldanski let prek Dohe v kraljico AsIa!! 

Pakiranje je že v polnem pogonu...sicer še ne vem točno kako bom ves ta kup, ki sem ga pripravila za "potencialno mora iti z mano" stlačila v en micen (saj zdaj se zdi tko) backpack! :D  Dominik se ravno ne ubada s temi problemi...it's more of a girl thing :P

Kakorkoli že...večina stvari je pokupljenih, sposojenih in pripravljenih...le še pokrovček od moje Magde (op.za Ne.Ja laike: moj SLR fotič) in pa nek delujoč, a ravno prav zguljen mobič mi manjkata. Dominiku bomo pa še kaka sončna očala kupli, da ne bo prišel nazaj res kot kak Azijc s stisnjenimi očkami :P in pa japonke seveda, iz čisto terapevtskih razlogov - da premaga svojo fobijo pred njimi :P

No, ker naj bi bil to najin SKUPNI blog...sem za njegov delež povprašala tudi drugega člana MuNeYAsia odprave..bil je kratek:

"Pa da vidimo, če preživiva 40+ dni skupej :) "...hm hm...torej gre tudi za challenge?? Bring it on!! :P 

Zdaj pa nazaj k pripravam...in se javiva ko se...vaju že zdej navajava na pomanjkanje glasu z one strani sveta :)) Hahahahaha...malo heca, obe mami :)))...je pa res, da tam ne bova imela takega luksuza z internetom kot ga imamo v domači deželc'i...tko da se res zna zgoditi, da boste na nove epizode morali počakati kak dan, dva, tri, štiri...bo tako bolj napeto :)

Torej...se nadaljuje... :)

xoxo

MuNeYAsia