Priznava: Bali naju je totalno izcrpal s svojim nenehnim baratanjem, nevroticno obsedenimi domacini in divjanjem iz enega mesta v drugo iz dneva v dan. Tako da, JA, Kuching je postal najino toplo, udobno urbano zatocisce v naslednjih 4 dneh po pristanku na divjem Borneu. Navkljub zeeeeelo nizki motivaciji po nadaljem raziskovanju azijskih poslatic, sva si vseeno dovolila dnevnih skokov iz urbanega gnezda v zeleno goscavo in eksoticno zivalstvo. Prvi dan sva bolj ali ne se vedno uzivala luksuz dvd playerja v najinem hostlu in se bolj ali manj "pod prisilo" (beri: lacna in tecna po neudobnem in mrzlem letu) sprehodila po mestu za prvi vtis. Jah, Kuching kot ze samo ime v malajscini pomeni, je mesto mack in teh je povsod dovolj. Tako v zivi kot kamniti obliki (op. kipi mack - ne sprasuj :))
Naslednji dan sva kot solarcka sledila "walking tour" (sprehajalna pot) po znamenitostih mesta, ki jo je predlagal najin "predragi" Lonely. No, ta se je kaj kmalu spremenila v najino MuNeYAsia pot :) Popoldne sva namrec na vrat na nos skocila na avtobus in se zapeljala do nacionalnega parka Semenggoh, ki je znan po zasciti divjih orangutanov. Tam sva res uspela srecati nekaj nasih oranznih bratrancev, med drugim tudi t.i. "hot mama" (vrocekrvna mama), Delimo, z njenim stirimesecno malcico. Bojda naj bi Delima vsako leto napadla vsaj enega obiskovalca...jajks...tako, da je bila razdalja vsaj 5m in izogibanje ocesnega stika na mestu. Kasneje sva imela sreco videti se tri izmed srecne druzinice tam zivecih orangutanov, kateri se lahko prosto sprehajajo po dezevnem gozdu parka. Ob casu hranjenja je torej bolj ali manj edini cas, ko jih obiskovalci uspejo videti in se jim pri tem tudi nasmejati. So namrec res pravi igralci in igralke, ki te lahko kaj kmalu zavedejo v svoji ljubkosti. Popoldne sva si prvoscila pravo vecerjico v stilu domacinov: v pokritem food courtu, kjer so higienski standardi zelo vprasljivi, vendar je hrana naravnost slastna (najboljsi nudli ever!) in zelo poceni (za dve jedi s pijaco sva dala manj kot 2eur!). No, driska naju ni napadla naslednji dan, tako da je zgleda ok :)) Zvecer pa spet crklanje ob filmanju...ooooh...obuzijem najinega Nomada (beri: hostel)!
Tretji dan sva ze bila bolj pri volji za kaksno resnejso Borneo avanturo, zato sva jo ze navsezgodaj mahnila v nacionalni park Bako. Do tja sva prispela v klimatiziranem busu (luksuz mest!) in pravi "Indiana Jones" voznji s colnom po reki. Colni so na Borneu kar priljubljena in pogosto nujna moznost transporta od tocke A do tocke B, a predvsem v odmaknjenih podrocjih, tudi zelo draga (predvsem zaradi visokih cen bencina, ki ga morajo tja pripeljati). Zato sva na coln malce pocakala, da sva lahko pohopsala se kaksnega izmed turistov, ki bi si z nama delil coln do 5 oseb. Ko sva ze skorajda obupala, sta se koncno nasla dva. Sama voznja do parka je bila res posebna, saj je bil razgled na dezevne gozdove in hkrati zlivanje reke v morje naravnost cudovit. Se dobro, saj bi drugace prevec mislila na krokodile, ki naj bi se baje potikali po tej reki :)
V parku sva se odlocila za krajso pot (namrec cez park vodi ogromno poti, od katerih je najdaljsa okoli 12km), saj sva morala loviti avtobus za nazaj v mesto. Sam treking, morava priznati, naju ni kaj prevec navdusil. Sicer poti vodijo cez dezevni gozd, kjer se slisi nesteto zvokov razlicnih zivali (predvsem ptic in zeeelooo glasnih, nadleznih crickov), a vecino parka je ena sama izsusena pucoba, prekrita s ploskimi skalami, peskom in sumljivim rumenim potockom. Najhujsa je vlaga, po kateri svicas huje ko v turski savni ter mocno sonce, ki nabija cez celo pot, ki ti ne dovoli dihati, kot npr. v finski savni. Poleg tega se km vlecejo in vlecejo saj je treba hoditi dol in gor ter se pri tem spretno izogibati korenin dreves. Edini dragulj, ki naju je res navdusil je bila plaza, do katere vodi zahtevna pot, a je vsekakor vredno. Pravi raj na zemlji! Zal nama je bilo, da nisva imela kopalk s sabo, saj naju je morje tako mamljivo gledalo. Ampak veva za drugic :)
Vsa izmucena in dehidrirana sva po 5urah prispela nazaj v kafetirijo, na zacetni tocki, kjer naju je cakala druga nevsecnost. Opice! In to nadlezne, agresivne in vedno lacne opice! Nanje so naju opozarjali ze pred odhodom (zato sva se tudi premislila glede nocitve v sotoru), ampak dokler tega ne dozivis v zivo se ti ne zdi velik problem. Tako sva izzeta sedela, pila vodo in jaz sem zraven grizljala Oreo piskotke, ko kar naenkrat nekaj prileti od zadaj! Na noge me je vrglo hitreje kot karkol drugega! In seveda, opica je z neverjetno hitrostjo pritekla, skocila na mizo, pograbila vrecko v kateri je bil tudi zavojcek s piskoti in stekla na najblizje drevo. Aaaaaaa....ne mores, da verjames :))) Potem sva se iz daljave grdo gledali medtem ko je grizljala slastne piskote. Naj ti teknejo, koza ena :P Kasneje je ta ista opica ukradla se muffin najini sopotnici s colna in se se skoraj stepla z nizozemskim turistom, ki jo je pogumno hotel pregnati. Groza! :)
Nazaj grede sva imela se vecjo sreco s colnom, saj smo si ga delili kar v 6, kar je bilo se ceneje :)) Indonezijske izkusnje z goljufivci pa so nama kaj prav prisle kasneje, ko smo prispeli v pistanisce in the brihta Francoz, ki se nam je skupaj s punco prislinil v coln za nazaj, ni zelel pocakati pol ure na bus, ki pelje nazaj v center in je zato hotel skleniti dobro kupcijo z domacinom z minibusom za vseh nas 6. Domacin je seveda navil ceno do konca in bi tako na osebo prislo se vec kot enkrat toliko kot javni avtobus. Midva sva zato ponudbo takoj zavrnila, ces da je drazje in da nama res ni tezko pocakati se pol ure, medtem ko je drugi par ponudbo sprejel. Ker so bili potemtakem zgolj 4, je morala "zbarantati" novo ceno, s katero so se kar prehitro strinjali in sibnili proti Kuchingu za se visjo ceno na osebo kot pri prejsnji ponudbi plus v neudobnem, neklimatiziranem minibusu. Midva, na drugi strani, sva se se manj kot pol ure kasneje (tukaj avtobusi namrec grejo in pridejo kot se jim zazdi) lahko rezala kot prava Kuching pecena macka:P, vozeca v, s klimo nabitem, in vec kot pol cenejsim prevozom. No, za nekaj pa je bila balijska izkusnja dobra :)
Drugace morava priznati, da sva imela z Malezijci tukaj na Borneu do zdaj zelo dobre izkusnje (trikrat potrkam na les), saj te pustijo na miru in radi pomagajo. Se vec, bojda naj bi bili, po besedah lokalnega vodica, ki sva ga spoznala v Baku, "znani" po t.i. MH - malaysian hospitality (malezijska gostoljubnost), ki zna na trenutke biti kar malo smesna. Nemalokrat se nama je zgodilo, da naju je kaksen izmed nakljucno mimoidicih pozdravil. Kar tako, brez razloga, brez da bi ti hotel kaj prodati, brez da bi hotel karkoli! (v nasprotju z Indonezijci, ki bi ti svojo lastno mati prodali) Zanimivo. Bova videla kako bo visje na severu. Lonely pravi, da postajajo vedno bolj dvolicni, bolj ko se priblizujes Bruneom. Ampak Lonelyju ne zaupava kaj prevec, saj naju je ze nestetokrat pocukal za nos :)
No, usoda je hotela, da sva prezivela se en dan v Kuchingu. Jao, res sva se polenila v temle poptniskem ritmu, ampak kaj hoces, ce se pa tukaj stvari zapirajo ze ob 5h, 6h popoldne! Tako sva sele nekako danes izvedela, da bi naju stalo celo bogastvo, da bi prisla do nacionalnega parka na severu Sarawaka (regija Borena, v kateri se trenutno nahajava) Batang Ai, ki sva si ga zazelela obiskati. Pri tem sva tudi zamudila eno in edino ladjo do Sibuja, naslednjega mesta na seznamu in se en ekstra dan urbanosti je bil na pladnju. Cas sva dopoldne zapravljala v bolj kulturnem duhu, z obiski muzeja umetnosti, etnoloskega muzeja (polnega nagacenih zivali in primerkov bogate kulture tukajsnjih plemen, ki so znana pol "lovih na glave"...jajks) in akvariuma (v katerem so pravice zivali, predvsem ubogega krokodila, ujetega v majhen bazencek z 10cm vode in pokritega z resetkami, na minimumu). Sprehodila sva se tudi cez park, ki ga Lonely sploh ne omenja, a je presenetljivo vreden obiska. Kasneje sva mahnila na "vikendsko" trznico, ki je bila sicer ze bolj pri koncu, a se vedno dovolj zivahna, da sva uspela ujeti pogled in vonj na "sveze", razkosane ribe, zelenjavo, sadje, poceni tekstilno robo, oooogromnooo gneco domacinov in celo Top Shop super duper sesekljalca "v zivo" :))
Za kosilo naju je premamil KFC, ki na koncu ni dosegel najinih pricakovanj "slastnega" pohanega piscanca, kakor sva ga vajena v nasih domacih slovencaljstih gostilnah. Prav tako me je razocarala kvazi "turska" kava v Libanonski restavraciji, ki je bila bolj podobna zeliscni, zocasti, vodeni brozgi...bljak :)
Se vedno je bilo potrebno zapolniti nekaj odvecnih ur, ki sva jih resila z novo misijo: najti kino :) In slednjega sva imela ves cas pred nosom, brez da bi vedela, saj se nahaja v zivopisanem nakupovalnem centru prav nasproti najine ulice s hostlom. Dominik tokrat ni imel veliko besede, zato je padel kar Seks v mestu 2 :)) Karte so tudi dokaj poceni, malo vec kot 2eur :) Ker je moja ura kazala, da imava se 2h casa do predstave, sva se sla se malo odpocit in odkofetkat v najin hostel. Tam sva po klepetu z dvema Svicarkama ugotovila, da moja ura (spet! ker se nama je to ze zgodilo na dan, ko sva sla v Bako in sva skorajda zamudila prvi avtobus) zaostaja za uro in pol! Zato sva samo pograbila najnujnejse in odhitela v kino. Jah, prvih 15min filma si bom pac zal morala ogledati cez 2 leti na kakem komercialnem TV programu :)) Drugace je bil tudi sam ogled filma ena manjsa kulturna izkusnja. Tile Azijci imajo namrec zelo cuden smisel za humor, saj so smejali ob cudnih sekvencah filma (ki vsekakor nisao bile smesne, prej zalostne kdaj) in se je ob dejsnkih ameriskih salah slisal samo najin in se en zenski glas za nama, za katerega sva kasneje ugotovila, da pripada se eni belki in seveda (ne mores verjeti ampak to se nama skoz dogaja) sopotnici na colnicku v Baku :))) Kot da bi bili edini turisti v mestu :P Sva tudi na un francoski par naletela kasneje - v istem hostlu :D No, kakorkoli ze, film ima, za tiste, ki ste ga ze uspeli videti, tudi nekaj kulturnih inputov, predvsem v povezavi z islamom, ki je tukaj dokaj razsirjena vera, a so jim bile sale na racun tega vseeno blazno smesne. Hm :)) Drugo cudo je to, da je bilo nemalo druzinic(!) z malimi otroki (!), ki so si prisli ogledati taisti film. Kdo pelje to gledat otrok?! Jao :))) In zadnje cudo, tukaj ne poznajo slanih kokic (Nina in Cristian ze vesta :D), tako da si "obsojen" na zgolj in samo sladke, ki so nama osebno vseeno teknile (ceprav jih cez Tus Pokovko ni:P)
In jutri? Prestaviva v visjo prestavo in jo z ladjo mahneva proti Sibuju. Od tam pa proti Kapitu in, upajoc, pravi Borneo izkusnji naproti: voznja po reki Rejang in nocitev v tradicionalnih "longhousih".
Drzte pesti :)
xoxo
MuNeYAsia dream team :)))
Ni komentarjev:
Objavite komentar