Za dobre stvari je treba potrpeti

And we are here!!! (In sva tu!!!) Prispela...koncno!! Kuta,Bali!!!!

Potovanje se je zacelo ze ponoci z vlakom v Munchen. Zaradi nekih obvozov je vse skupaj trajalo veliko dlje kot ponavadi, zato sva bila po 8h (bolj ali manj neprespanih) urah vsekakor vesela Starbucksa. Najprej sva seveda imela poskus pravih dveh turistov, kjer sva si ogledala 100m prve ulice, ki jo zagledas po izhodu iz Munchenske zelezniske postaje (v obe smeri seveda) in sla nazaj. Nato je sledilo nakupovanje kart za S-Bahn, kjer pa sva ze dozivela prvi sok. Nazalost so se karte od Nejinega zadnjega obiska zelezniske postaje podrazale na skoraj 20evrov, in najino iskanje ljudi, ki bi se nama mogoce pridruzili ob nakupu te karte (namrec, karta je za skupino petih ljudi) ni padlo na prevec plodna tla. In tako sva s tezkim srcem placala celih 18,60eur evrov za 30minutno voznjo z vlakom na letalisce, kjer sva to karto prodala celi druzini za 10 evrov (ja, barantanje nama se ne gre od rok, ampak se ucimo). Po check-inu kjer se vedno nisva mogla verjeti, da najina prtljaga sploh priblizno ne doseze 20kg, sva se pocasi odpravila na cakanje na terminal. Po tvju seveda svetovno prvenstvo, Korea nabrisala Grke, pred tvjem pa 20 malih Korejcev glasno navija. No, kmalu so naju posadili na ta najin prelep Qatar Air in zacel se je prvi del najinega letenja do Balija. Seveda te prijazno osebje cel cas leta pita s svojimi plasticnimi preparati, ki niti priblizno ne zgledajo kot kosilo, ampak vsaj za pijaco je bilo vedno poskrbljeno (od lustnih malih piksn cole, sprita in pepsija, do najbolj ogabnega rdecega vina, za katerega mi je stevard s ponosnim glasom zatrjeval da je skoraj kot ponos Francije). Prvi del leta je minil dokaj udobno, zahvala gre predvsem mojemu azijskemu sosedu, ki si je takoj po vzletu premislil in se presedel na prazen sedez ob oknu (nazalost ga je zagledal prej kot moje ``oko sokolovo``). Moram reci, da kljub majhnosti prostora za noge pod sedezem mojega sprednjega soseda, sem prezivel dokaj udobnih 6+ ur leta do Dohe, Neji pa tudi ni nic manjkalo, seveda sem prijazno odigral tudi vlogo ``povstra`` za njeno utrujeno glavo :)  P.S.: Med letom nas je pilot letala lepo spomnil na zmago Argentine nad Nigerijo, moram reci, da so se hardcore bundesliga nemci zaceli izjemno veselit, polovica letala je bolj ``meh``-nila in temu ni namenjala veliko pozornosti.

Moram pa v tem trenutku definitivno pohvalit izbor pesmi, ki jih lahko poslusas na letalih Qatar Air (filmska in izbira nanizank je dokaj bedna, od bollywoodskih hitov, ki so zelo zanimali najine indijske sosede na naslednjem letu, do 100letnih prezvecenih filmov a-la ``The good,the bad and the ugly``, ceprav nimam nic proti velikem Sergio Leone-tu :) naj omenim da imajo celo pilotni del ``Glee``!!!!! ) saj sem vecino casa uzival ob pesmih Pearl Jam (mislim da je bil The Fixer kar malo znucan, ko sem vrnil slusalke) in Boba Dylana (koncno so jih nekje uvrstili v top 100 albumov).

Ok, to bi bilo to od prvega leta, naj omenim se Italiansko-izgledajocega-nemca, ki ima svoj Fan Club, ki ga je ustanovil leta  1996, in sicer z imenom Sexmachine, totalno navdusenega, ker je bil na poti v juzno afriko na ogled tekem svetovnega prvenstva. Bil je precej nevljuden in tezil je stevardesam (G, tukaj ti pustim da tale prejsnji stavek uporabis v eni izmed svojih naslednjih knjig, je ``right on spot`` in totalno sede tvojemu stilu pisanja.). No, po 6+ urah nam je koncno uspelo pristat v Dohi, kjer me je ze takoj po izhodu iz letala vlaznost in vrocina spomnila na to, da definitivno ne maram vec turske savne. Res, da sem imel ociscene sinuse v sekundi, ampak je pa tudi lilo iz mene kot da bi pretekel DMov maraton v druzbi 6000 zensk. No, iskanje pravega terminala na Dohi je bilo dokaj otrocje delo, check in ni bil potreben in tako sva imela vec minut za opravljanje osnovne higiene na toaletah aerodroma. Neja sicer brez pripomb, moski wc pa nazalost bolj spominja na poplave, ki jih je prejsnje dni povzrocal prestop rek na Poljskem. Preobleci si nogavice in spodnje hlace v 5cm vode medtem ko poskusas vse ciste stvari drzati nad glavo da ti slucajno ne padejo v skoljko ni macji kaselj. Ampak na koncu je uspelo, sicer z veliko truda in manevriranjem na prostoru 1m x 1m, ampak marsikdo bi bil ponosen name. No, cakanje na naslednji let mi je dal bolj jasno podobo o ljudeh, ki me cakajo v tem mesecu in pol. Z Nejo sva se pocutila precej ``Veliko`` v njihovi druzbi, se je pa njihova majhnost kmalu pokazala za zelo produktivno, se posebej ker je to narod, ki ne pozna nobenih manir, ko pride do cakanja v vrstah, ce clovek pase nekomu pod noge, bo to s pridom izkoristil in te pustil za svojim hrbtom. Ampak. ko so ugotovili da z velikima evropejcema ni dobro cesenj zobati, so naju pustili pri miru, in lahko sva se lepo v miru vkrcala na najin naslednji let Doha - Jakarta.

Doha - Jakarta: Koncno sva dobila sedeza ob strani, tako da nisva rabila imeti sosedov, sta bila pa toliko bolj annoying in nevljudna indijca pred nama, seveda, sedeze cimbolj nazaj pa gremo smetit pod sedezi in tezit stevardesam/stevardom. Neja je prijazno odstopila mesto ob oknu, da si je Dominik z debelimi ocmi ogledal vzlet (wau, kera hitrost :p) in kmalu se je spet zacelo pitanje s plasticno hrano (quortesy of Qatar Air) pri kateri pa morem omeniti, in Neja se definitivno strinja:``SLADICA JE BILA TAKOOOOOOOOO HUDA!!!!`` Potem se ni zgodilo nic posebnega, tecni indijci, 8 urni let, in tezko pricakovana Jakarta kjer naju je najbolj zivcno delalo cakanje na potrditev viz, in seveda placevanje le teh. Tudi za 5minutno stanje na letaliscu ti zaracunajo 23evrov po glavi. Drugace pa nic novega, klima iz turske savne, ampak vsaj torbe so naju pricakale na tekocem traku (ena skrb manj). Potem pa hitro vkrcanje na let za Bali (med cakanjem na naslednji let sva na terminalu spremljala malo nogometne tekme Alzirija : Slovenija, cestitke fantom za zmago, Indonezijci pa preferirajo alzirce saj se je najveckrat slisal krik nesrece od kaksnega zaposlenega, ko je alziriji skoraj uspelo zatresti naso mrezo.) Let je imel zamudo kar naju je naredilo se bolj zivcna, samo letalo je v primerjavi z airbusom Qatar Air-a kot lokalec na relaciji Sostanj - Topolsica v primerjavi z penzionisticnim 6star avtobusom za penzioniste. Ampak lustne stevardese, stevardi ki izgledajo kot stevardese in velikooo prostora za noge. Neji je uspelo zaspati se pred vzletom tako da me je 1 uro, ko smo ze bili v zraku na vsak nacin hotela prepricati da smo se vedno na tleh...Ampak spet, urco in pol na letalu, moja rit in hrbet bi bila hvalezna katerekoli postelje, in tako smo kmalu pristali na Baliju, kjer sva spet izgubila 5 let svojega zivljenja ob sekiranju kje je najina prtljaga (pac, imeli so tako kratek tekoci trak, da sva kaksen kovcek videla tudi po 5x preden sta se na traku prikazala najina nahrbtnika), malo shoka ker naju je kot ``voznik do hostla`` pricakal 12 letni mulc, ampak hvalabogu ga je tapravi voznik samo poslal tja cakat na naju. (mimogrede: tukaj na najini desni so prisli lokalni otroci zapraviti, verjetno sfehtan :) denar, za igranje igric in gledanje japonskih risank...mali pamzi s Skype slusalkami na glavi.... res kjut!!!!!)

Ok, po dveh dneh, treh letih, stirih letaliscih in boleci riti in hrbtenici, sva bila zelo vesela prihoda v hotel in zimnice. Vroce je za pop***** ampak se (predvsem Dominik) privajava na celotno klimo.

Danes sva se v Kuti predvsem relaksirala (kakor se na Kuti sploh da). Uspela sva pa tudi ze surfati, ceprav naju je domacin malce povlekel za nos, ko je rekel, da bodo najbols razmere okoli 14h, na koncu pa je bilo bolj ali manj ravnina. Ampak ok, vsaj Dominik se je zabaval, ko ga je njegov balijski instruktor porival na deski in se drl ``Stand up!"...hahahaha...ampak mu je slo kar dobro.

Nc, Kuta smrdi :D tako da jutri ze odhajava v Ubud, mal opice spoznavat :P

NeJa & Dominik